KUHANJE OGLJA


V preteklosti je bila najpogostejša oblika izkoriščanja gozdov oglarjenje. Fužinske peči in talilnice, koksarne in kovačije so za svoje delo potrebovale velike količine energije v obliki oglja. Pred nekaj stoletji so na Pokljuki še prevladovali bukovi gozdovi, ki pa so bili prav zaradi oglarjenja močno spremenjeni.V "zlati" dobi fužinarstva je bilo v Zgornjesavski dolini, na Mežakli, Pokljuki in Jelovici več kot 1500 kopišč. Danes je tak način pridobivanja le še spomin na nekoč zelo razvito obrt.

VRSTE LESA

Oglje so izdelovali tako iz listavcev kot tudi iz iglavcev. Najpogosteje so uporabljali bukov les, včasih pa tudi gabrov, javorjev, jesenov, hruškov, brestov, lipov ali smrekov les.

PRIPRAVA DRV

Kot oglarska drva so uporabljali okroglice in cepanice, dolžine od 1m do l,5m. Bukovino so sekali od jeseni do spomladi, izdelali drva in jih sušili dva do tri mesece.

PRIPRAVA KOPIŠČA

Predel, kjer so postavili kopo, se je imenoval kopišče. Kopišča so oglarji postavljali v gozdu, kjer sta bili dostava drv in odvoz oglja enostavni. Najprimemejši prostor je bila odprta ravnica z izvirom vode. Prostor so očistili in nasuli 50 cm debelo plast prsti. Proti sredini je bilo kopišče nekoliko dvignjeno zaradi odtekanja tekočin.

POSTAVLJANJE IN POKRIVANJE KOPE

Po velikosti so se kope razvrščale po količini drv, ki so bila vanje zložena, po številu skladov in spodnjem premeru kope. Tako so bile najmanjše kope zgrajene le iz enega sklada, vsebovale so 10 prm lesa in imele na dnu premer do 5 m. Največje kope so bile sestavljene iz 80 prm lesa, premer je bil večji od osmih metrov, sestavljene pa so bile iz treh skladov.

ZGRADBA KOPE

1. Stržen

Oglarji so kopo pričeli postavljati v sredini. S pomočjo štiri lesenih kolov (strženic) so oblikovati štirioglat stržen.

2.Pod

Radialno od stržena so bile na tla položene cepanice, prek katerih so položili sloj drv, da so dobili čim bolj raven in gosto pokrit pod.

3. Skladi

Okrog stržena je oglar postavil drobna drva pokončno in čim bolj skupaj. Ta, notranji del sklada so poimenovali gnezdo, njegov premer je meril okoli dva metra. Okrog osrednjega dela je oglar naložil debelejša drva. Debelina drv se je proti obodu tanjšala in najtanjša drva so bila razvrščena na zunanjem obodu sklada. Od stržena navzven so kopo oblagali tako, da so se drva nosila med seboj. S prvim skladom so navadno izdelovali še drugega. Najpogosteje so izdelovali kopo na dva sklada, več kot treh skladov pri nas oglarji niso skladali. Ploskev med dvema skladoma so imenovali sklep.

4. Glava

Glava je bila nameščena na zgornji sklad. Zanjo so uporabili kratka in drobna drva. Zložena so bila v smeri proti strženu, čim bolj tesno skupaj in so kopi dala primeren krožni zaključek.



Kopa je bila tako postavljena in takšno kopo so navadno tudi izmerili. Dva oglarja sta kopo postavljala do deset dni, odvisno od njene velikosti.

 

POKRIVANJE KOPE

Kopo je oglar najprej prekril s plastjo smrekovih ali jelovih vej, praproti, brinja, trave ali listja. Ta plast je varovala kopo pred vdorom prsti, ki jo je oglar nasul nanjo. Plast prsti je bila debcla od 7 do 12 cm. Dovod zraka in odvajanje dima je oglar uravnaval s pomočjo odprtin v prevleki iz prsti. Kopo so obložili z obstavljači. Njihova naloga je bila zadržati prst.

ZAŽIGANJE IN SEGREVANJE KOPE

Kopo so oglarji zažigali skozi stržen. Na dnu stržena, imenovanem ognjišče, so kopo zažgali tako, da so v stržen vrgli gorečo baklo, stržen pa nato polnili s suhimi vejami. Od tod se je ogenj širil proti glavi kope, kjer se je kuhanje začelo. Oglar je z luknjačem na štirih do šestih mestih navrtal vznožje kope. Skozi te odprtine je dovajal zrak. Ko se je ogenj pričel dvigati iz stržena, so kopo zaprli tudi na vrhu in začela se je oglenitev ali kuhanje oglja.





Zažiganje kope

KUHANJE

Za oglenitev ali kuhanje oglja je bila potrebna temperatura od 240 do 280 C. Kuhanje so uravnavali s številom zračnic na vznožju kope. Oglar je po kopi tudi hodil. Ko je okrog stržena začelo pri hoji hreščati, je vedel, da je tam oglje že gotovo. Skozi dimnice na glavi kope je takrat spustil dim. Barva dima je služila kot prepoznavno znamenje, kdaj je oglje kuhano. Od spretnosti in izkušenosti oglarja je bila odvisna kakovost oglja, ki je bila pogojena tudi s hitrostjo kuhanja.

Čas je bil odvisen od vrste in kakovosti, načina zlaganja in osušenosti drv, vremenskih razmer in pazljivosti oglarja. Ko se je iz spodnjega dela kope prenehalo kaditi in je oglar zagledal moder plamen, je bila kopa kuhana in so vse odprtine na kopi zaprli.

ČIŠČENJE, HLAJENJE IN RAZDIRANJE KOPE

Čiščenje je opravil oglar v suhem vremenu. S kope je posnel plast prsti ter jo ob vznožju prečistil in ohladil, nato jo je namestil nazaj na kopo. To je ponavljal v pasovih, dokler ni bila vsa kopa očiščena. Razdirali so jo na dva načina. Začetek je potekal s strani ali pa iz vrha. Najprej so odstranili prst v progah, nato so s kljuko za razdiranje kopo odprli in izvlekli kose oglja. Te je bilo potrebno očistiti prsti. Ko je bila določena količina oglja pripravljena na odvoz, so odprtino kope znova prekrili s prstjo, tako da dež oglja ni mogel zmočiti. Oglarji so običajno kopo hladili tri dni, nato je sledilo razdiranje in nalaganje oglja okoli kope. Kopo so razdirali po pasovih. Pri razdiranju je bilo oglje žareče in se je lahko vnelo, zato je bila v bližini voda za gašenje. Če vode ni bilo, so gasili s prstjo. Razmetano oglje je stalo še dan ali dva, da se je zagotovo ohladilo. Oglar, ki je končal razdiranje, je moral kopišče pospraviti, sčistiti, premešati prst in jo natrositi okoli kopišča za naslednjo kopo.

 

DOBRO KUHANO OGLJE

Dobro kuhano oglje je bilo črne barve, svetleče, ob prelomu so nastali ostri robovi z dobro vidno strukturo lesa. Teža oglja je bila odvisna od vrste in kakovosti lesa, načina kuhanja, stopnje vlage in temperature. Oglarji so ob dobrem kuhanju in normalnih pogojih iz 1 prm bukovih drv pridobili okoli 100 kg oglja. Kakovost oglja je odločil šele kovač, ki je koparju dal "kredit". Če je bilo oglje dobro kuhano, ga je še naprej naročal pri njem.

 

BIVANJE OGLARJEV

Ob kopiščih, na katerih so oglarili dalj časa, je sodila tudi oglarska koča, začasno bivališče oglarjev. Lahko pa so bivali tudi v tako imenovanih kožaricah. To so bila trikotno oblikovana prebivališča iz lubja, primerna le za spanje. Navadno so bila to zasilna prebivališča, ki so jih postavili ob kopah, ki so bile daleč od oglarskih koč. Uporabljali so jih le v času, ko so kope stražili.

 




Kopa v Gozdu Martuljek


Kopa_Martuljek 2003



Vir: Tekst iz brošure Oglarski dnevi "Na kopišču v Gozd Martuljku" od 8.8. do 17.8.2003. Gozdarsko društvo Bled in Zavod za gozdove Slovenije OE Bled