Kranjska gora - sakralni objekti

Kranjskogorska cerkev, Finžgarjeva kapelica, Kapelica Srednji vrh, Znamenje na Srednjem vrhu, Kapelica sv.Bernarda v Kranjski gori, Ruska kapelica, Kapela Marije Pomagaj v Tamarju, Cerkev Sv. Duha v Ratečah

Župnijska cerkev v Kranjski gori


Rateški rokopis iz let 1362-1390, ki vsebuje v slovenščini zapisan očenaš, zdravomarijo in apostolsko vero, posredno dokazuje, da se je na širšem območju Kranjske gore krščanstvo ukoreninilo že v začetkih pokristjanjevanja slovenskega naroda. Vsa zgodnja Dolina je takrat spadala pod najstarejšo pražupnijo v gorenjskem kotu, ki je imela sedež pri sv. Klemenu na Rodinah, od 13. stoletja pa v Radovljici. Proti koncu 12. stoletja so se v Zgornjesavski dolini naselili številni koroški Slovenci. Ostali so povezani z domačimi župnijami in tako so dušno pastirstvo teh krajev prevzeli duhovniki bližnje koroške prafare Marija na Zilji. Po silovitem potresu, ki je 1348 hudo prizadel Koroško, so se te vezi začele trgati. Leta 1362 je oglejski patriarh Ludvik - vse to področje je spadalo pod oglejski patriarhat - zapo-vedal radovljiškemu župniku, da v Kranjski gori, koder je stala Marijina cerkev že pred tem letom, nastavi stalnega duhovnika, ki bo z rednim dušnim pastirstvom oskrboval zgodnjo Dolino. Tako je Kranjska gora 1362 postala vikariat, ki so mu 1390 pridružili še Rateče; področje vikarja je segalo od Belce do Bele peči. Leta 1630, v razcvetu verske prenove po protestantski reformaciji, je Kranjska gora postala samostojna župnija. Izročilo ve povedati, da je stala cerkev v Kranjski gori že zelo zgodaj. Imenovala se je ,,Marija na Belem produ". Od prvotne cerkve je ostal iz peščenih kvadrov zidan zvonik v romanskem slogu. Sedanja cerkev je poznogotska stavba, zidana leta 1510; izvajalec je bil mojster Jernej Firtaler iz Beljaka. Koroški vpliv je viden predvsem v igračkasto speljanih rebrih na stropu v ladji. Cerkev in zvonik sta bila med seboj ločena. Leta 1758 so prizidali kapelo sv. Jožefa na severni strani. Velika prezidava je sledila v preteklem stoletju, leta 1837/38 so cerkev povečali za pevski kor s tem, da so združili zvonik in cerkev, dozidali so južno kapelo Srca Jezusovega in gotska okna predelali v polkrožna. Od tega leta ima cerkev sedanjo podobo. Proti koncu 19. stoletja, v letih 1884/87 so postavili neogotske oltarje in poslikali stropa v kapelah. Zanimiva je freska Srca Jezusovega s podobo Kranjske gore v podnožju in upodobitvah misijonarja Lavtižarja (rojen na Sredjem vrhu) in njegovih staršev. V cerkvi so še zlasti dragoceni: kipa sv. Miklavža in Matere božje iz 15. stoletja in križev pot iz 18. stoletja. Tudi orgle se ponašajo s častitljivo starostjo - so iz konca 18. stoletja in med najstarejšimi na Gorenjskem. Obnovitvena dela v zadnjih letih so cerkev spet približala prvotni ureditvi, posebej pri obnovi zunanjščine z odkritjem gotskih oken, vrat in kamnov, ki označujejo velikost prvotne cerkve.


Finžgarjeva kapelica (Jasenje-Gozd Martuljek)

Finzgar's chapel_Jasenje (SI)

Do Finžgarjeve kapelice na Jasenjah pridemo po poti z Gozda Martuljka proti drugemu Martuljškemu slapu - glej opis izlet št.4. Kapelica je samo občasno odprta in to le v času od prvega do 15 augusta. Del objekta služi tudi kot bivalni prostor, kjer je svoj prosti čas-počitek užival naš znani slovenski pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar.
























Kapelica na Srednjem vrhu (Gozd Martuljek)

Kapelica na Srednjem vrhu ima že častiljivo starost, bila je zgrajena daljnega leta 1843. Njen mali zvon se še vedno oglaša in trikrat na dan vabi Srnjane k molitvi.




























Znamenje na Srednjem vrhu (Gozd Martuljek)

Znamenje se nahaja tik ob Smolejevi domačiji. Obnovljeno je bilo leta 1992. Ob njem je postavljena klop, tako da ima popotnik možnost počitka in lepega pogleda na Martuljške gore.

























Detalj na znamenju


Kapelica sv. Bernarda v Kranjski gori


Kapelica je posvečena sv. Bernardu iz Menthona, arhidiakonu, ki se je rodil leta 923 v dolini Aoste v ltaliji. Umrl je okoli 15. junija leta 1008 v Novarri v Italiji. Po izročilu naj bi Bernarda iz Aoste leta 1120 razglasili za svetnika. Papež Pij XI. ga je leta 1923 imenoval za zavetnika alpskih prebivalcev in alpinistov.
Mimo kapelice je več stoletij vodila tudi romarska pot na Višarje, ki jo je ustavila gradnja železnice leta 1870. H kapelici je vodila tudi procesija na praznik sv. rešnjega telesa.
Zadnjič je bila obnovljena v letih 1930 do 1932 in sicer na pobudo in z denarjem občine in letoviškega društva Kranjska Gora. Slikar Bradaška je na novo poslikal freske.
Sedanja obnova kapelice se je začela leta 1996, ko je kapelica dobila novo kritino. Končana pa leta 1997 z obnovo fresk, postavitvijo nove ograje in ureditvijo okolice.


























Detalj na kapelici


Ruska kapelica

Med prvo svetovno vojno 1914 -1918 je billa Kranjska gora pomembno križišče vojaških prehodov. Zaradi italijanske vojne napovedi Avstriji maja 1915 leta je bila povezava s fronto ob reki Soči strateškega pomena. Za gradnjo ceste od Kranjske gore preko gorskega prelaza Mojstrovka (Vršič) vse do Trente je avstrijska vojaška komanda v letih 1915 -1916 angažirala več kot 10.000 ruskih vojnih ujetnikov. Marca leta 1916 je snežni plaz z Mojstrovke zasul več kot sto ruskih ujetnikov in nekaj avstrijskih stražarjev. Na tragične dogodke spominjata grobišči pod Erjavčevo kočo in grobnica ob ruski kapelici, ki so jo v spomin na preminule ujetnike postavili preživeli ujetniki leta 1917.


Kapela Marije Pomagaj v Tamarju

Kapela Marije Pomagaj v Tamarju je bila zgrajena leta 1936. Pobudnik in graditelj je bil tedanji rateški župnik Josip Lavtižar, sicer kranjskogorski rojak. V kroniko je zapisal: »Število obiskovalcev Planice, obkrožene z vencem Julijskih Alp, iz leta v leto narašča. Da si ohranimo katoliški in slovenski značaj, potrebujemo v Tamarju tudi zunanje znamenje. To bo lepa in dosti prostorna Marijina kapela ob vznožju mogočnega Jalovca.« Načrte zanjo je naredil arhitekt Skubic iz Ljubljane, blagoslovil pa jo je 23. avgusta 1936 škof dr. Gregorij Rožman. Leta 2002 je bila kapela na pobudo tedanjega župnika M. Benedika prenovljena po zamisli našega umetnika p. Marka Ivana Rupnika. V prenovo spada strop, še posebej s svojo simboliko barvnih krogov. Pomen barv izhaja iz starega krščanskega izročila. Rdeča barva prvega kroga je barva Boga, kroga v sredi kapele predstavljata v zeleni barvi stvarstvo in v modri barvi človeka, trije krogi nad oltarjem v oranžni barvi in v zlatu pomenijo Božjo zvestobo, se pravi svetost Boga. Krog kot tak pomeni v krščanski tradiciji nebo, kocka pa stvarstvo, kozmos. Oltar je v obliki kocke, kar nakazuje vesoljno razsežnost svete evharistije, v katero je vključena vsa zemlja. Urez v prednjo stranico kocke, okrašen z rdečo in zlato barvo, spominja na Kristusovo rano, iz katere se na nas vse razliva Božje življenje, njegova neminljiva Ljubezen. Vrhunec prenove seveda predstavljajo mogočni mozaiki p. Marka in njegove ekipe Centra Aletti iz Rima. Mozaik v kapeli je kot neka kamnita tkanina stvarstva, na katero je položena sveta podoba; kot vesoljni plašč. Spominja tudi na melišče, melišče milosti. Po tej sveti podobi se dvigajo k Bogu molitve vernikov in čez to sveto podobo drsi Božja milost. V lopi kapele na prednji steni sta upodobljena lika dveh angelov. Angel je priča Božje prisotnosti. Kjer je angel, tam je Bog. Angel na desni je v gibanju, hiti, čez ramo ima plezalno vrv, v roki pa drži triperesno žezlo Svete Trojice. Sveta Trojica je Bog, ki se nam je razodel kot Ljubezen. Ljubezen pa je zvest, neuničljiv odnos, razmerje, ki vzdrži vse in nikoli ne zapusti ljubljenega. Bog nam v svoji ljubezni pošilja angela, ki nas povsod spremlja ... nevsiljivo, ponižno in ljubeče. Podoba angela na levi strani pa kaže na lik, ki stoji trdno na mestu. Angel ima v eni roki rožo mogoto, ki predstavlja Božjo neminljivost in večnost, v drugi roki drži svet, znamenje, da Božja Ljubezen objema vse in vse drži v življenju. Božja Ljubezen seže do najbolj skritega kota zemlje in doseže človeka z odrešenjem, pa tudi če človek pade v še tako skrit in temen prepad. Ob tej priložnosti je rateško Planinsko društvo postavilo na steni v lopi spominsko obeležje vsem ponesrečenim v planinah, ki obkrožajo Tamar. Vsak ponesrečenec ima svojo tablico.

Detalja - slike angelov

























Tekst in slike so povzete po letaku, katerega je izdal Župnijski urad Rateče-Planica; slike M.Smerke.

Cerkev Sv. Duha v Ratečah

Cerkev Sv.Duha v Ratečah/Planica

Sredi slikovite gorenjske vasice Rateče so daljnega leta 1520 sezidali cerkvico Svetega Duha. Cerkev je bila posvečana leta 1749, nato pa so ji leta 1791 prizidali še zvonik. V notranjosti se nahaja gotski prezbiterij, glavni oltar je iz leta 1878 in ga je izdelal mojster Janez Vurnik iz Radovljice. V cerkvi so tudi slike Leopolda Layerja (1752-1828).
Ta cerkev je postala središce župnije leta 1785, samostojna župnija Rateče pa od leta 1875.


V izgradnji!